Uporabniki Centra za pomoč na domu
»Z oskrbo sem zelo zadovoljna in moram povedati, da jaz brez vaše pomoči ne bi funkcionirala. Nemogoče bi bilo, kajti jaz se niti oblečem ne sama, da bi lahko šla npr. na cesto. Pomoč rabim pri osebni negi, v kuhinji in tudi pri dobavi. Pri takšni bolezni je namreč tako, da ne nastrada samo tisti, ki zboli, ampak vsa družina in ne morem pričakovati, da se bodo vsi prilagajali moji bolezni, saj še vedno ima vsak svoje življenje in svoje obveznosti. Zato sama tukaj zagotovo ne bi mogla biti. Vi pa mi z vašo pomočjo, ki jo dobivam vsak dan, omogočate, da lahko funkcioniram. Da nisem lačna, da se lahko umijem in oblečem, da grem lahko ven in tako naprej. To mi zelo veliko pomeni, mi pa tudi zelo veliko pomeni, da sem v okolju, kjer živim, kjer sem navajena. Da sem tam, kjer sem že vse življenje in imam občutek sigurnosti, ni me strah. Tudi vse oskrbovalke so zelo prijazne in se trudijo po svojih najboljših močeh, tako da lahko o njih govorim samo pozitivno. Petnajst let že hodijo k meni in se še ni zgodilo, da kateri dan ne bi imela pomoči. Tako da je to res en velik, dober občutek.«
Stanovalci Doma ob Savinji Celje
»Zaradi kapi sem bila primorana sprejeti odhod v dom in to je bila zame zelo zelo težka sprememba, saj smo takrat potem tudi prodali domačijo. Ampak ko sem to nekako po osmih mesecih sprejela, je s tem bila tudi moja družina srečna in zadovoljna. Zato vsakemu, ki je namenjen v dom, priporočam, da čim prej gre, da bo še imel kaj od življenja. Hudo pa je za tiste, ki jih pripeljejo in ne morejo nikoli več stopiti na noge in iti na zrak. V domu sem že štiri leta in tako kot je tukaj, ne moreš boljšega pričakovati – z vsem od A do Ž sem zadovoljna, tako z medicinskim osebjem in postrežbo kot kuhinjo.«
»Od čistilke do osebja zgoraj, vsi so zlati. Že dve leti sem tukaj in še nisem imela žal besede o njih. Če rečeš prosim in hvala, so tudi oni takšni in ti z veseljem ustrežejo. Imamo zdravnika, fizioterapevte, ambulanto, kadarkoli rabiš … Ko sem imela izpah ramena in sem bila stara 50 let, sem imela šest mesecev bolniškega staleža, zdaj pa so me tukaj naše delavke pozdravile že v dveh mesecih, pa veste, koliko sem sedaj starejša. Povedala bi še, da se imamo tu zelo lepo, ampak bi poudarila, da se naj vsak sam odloči, ali bo šel v dom in kdaj bo šel. Naj nihče ne gre pod prisilo, to je najbolj pomembno. Jaz sem se sama odločila in mi je lepo. Sicer včasih pogrešam kuhanje, ampak tudi to lahko počnem, ko grem k vnuku. Sicer se udeležujem tudi ostalih dejavnosti: hodim k telovadbi, zdaj sem se vpisala k delovni skupini Sončnice, lansko leto pa smo imeli evropske skupnosti za starejše obdobje, ki smo jih sedaj zaključili, smo se pa imeli čudovito. Več let nisem bila v muzejih, lansko pa, in veliko sem izvedela o Frideriku in starem gradu, kar sicer nikoli ne bi. Vse to pozabiš, ampak obnoviš in mi je v veselje. Sicer imamo veliko izletov in praznovanj, od Miklavža, Božička, novega leta, dan žena, vsak mesec praznujemo rojstni dan, ta mesec je bila celo torta po želji. Je pa veliko tudi, če imaš kakšen obisk, če te obiščejo vnuki, pravnuki ali pa te vsaj pokličejo.«
»Zelo veliko mi pomeni dom, to pa zato, ker sem bila doma v bloku, v 3. nadstropju brez dvigala in nisem skoraj 3 leta šla na zrak. Veliko mi pomeni, da lahko grem ven, veliko se dogaja in sem zelo srečna. Vsake toliko časa imamo prijetna presenečenja, zelo pomembna pa je tudi dobra hrana in seveda družba. Vsi, ki bi želeli in ki si ne morejo sami doma pomagati, naj ne poslušajo nerealnih ljudi, ampak naj raje poslušajo ljudi, ki vedo kaj je dom in ga znajo ceniti. In se naj odločijo, da pridejo v dom, saj jim ne bo žal. Kajti vsi ljudje so zelo v redu, od negovalk, medicinskih sester, do uprave. Vsi so zelo, zelo prijazni in dostopni. In res je tudi, da lepa beseda lepo mesto najde in tako je tudi tu. Če smo mi prijazni, so tudi oni prijazni.«