Ko v sobo stopi sonček - super zaposlena

V letošnjem letu je medijska hiša Delo izvedla akcijo Super zaposleni, na katero se je odzval tudi Dom ob Savinji Celje in predlagal svoje zaposlene, kot super zaposlene.

V izbor smo poslali štiri zgodbe naših zaposlenih, po končanem izboru pa smo v Domu izvedeli lepo novico. Med šesterico super zaposlenih je bila izbrana naša sodelavka Darinka Marinković. Te novice smo bili veseli in navdušeni. Moramo pa napisati, da si vsi zaposleni v Domu zaslužijo velik poklon za opravljanje svojega dela, saj nas srece, čustvena globina, moč prepoznavanja želja in potreb, strokovnost in iskrenost vodi in nas dela uspešne.

 

Zgodbo, ki smo jo poslali kot prilogo naše super zaposlene objavljamo:

 

Darinka Marinković - moja zgodba

 

V Domu ob Savinji Celje je zaposlena že 36 let. Rodila se je v Bosni, kasneje pa je imela željo, da bi živela v Sloveniji, saj je tukaj živel tudi njen brat z družino. Želja se ji je uresničila, brat jo je vzel k sebi, njegova žena, ki je bila kot medicinska sestra zaposlena v Domu ob Savinji Celje pa ji je pomagala, da je tudi sama dobila službo pri nas. Najprej kot čistilka, kasneje pa je dobila delo pri transportu perila. Slovenskega jezika sprva ni najbolj obvladala. Zanimiva je anekdota, ki se ji še danes radi nasmejimo – ko je prišla prvi dan v službo ji je sodelavka rekla: «No, zdaj pa greva pucat.« Darinka je bila vsa iz sebe, saj ji ni bilo jasno, zakaj bi morala čistilka znati streljati... Ko je zaradi bolezni izgubila moža po devetih letih zakona in ostala sama z dvema otrokoma, je izkusila vse stiske in tegobe matere samohranilke. Ni ji bilo lahko v življenju, je večkrat razlagala sodelavkam. Bilo je veliko težkih trenutkov, ko bi tudi lahko obupala. A se ni dala. Kljub osebnim stiskam, v službi nikoli ni kazala slabe volje, vedno je bila prijazna do stanovalcev in zaposlenih, saj je bila prepričana, da ji prav delo z našimi stanovalci daje dodatno moč in energijo, da je lažje prebrodila svoje težave in se kmalu postavila na noge. Leta 2004 je bila še posebej ponosna, ko je dobila priložnost, da je ob odprtju Dnevnega centra pomagala prerezati otvoritveni trak. Ta dogodek pa ni bil nekaj posebnega le za njo, ampak je zaznamoval tudi njen odnos z enim od novih stanovalcev našega Doma. Opazila je, da je bil ob sprejemu v Dom gospod zelo žalosten in zaskrbljen, saj ni vedel, kakšno življenje ga čaka. Darinka je vzela stvari v svoje roke in potolažila gospoda z besedami: «Od danes naprej ste pa moji!« Seveda ni predvidevala, da bo gospod tako resno in dobesedno vzel te njene besede. A ji je po nekaj mesecih priznal, da so ga njene besede rešile hude stiske, saj si jih je vzel k srcu in verjel, da bo gospa Darinka že poskrbela za njega, da mu ne bo hudega. In res je bilo tako. Darinka je tudi za njega znala poskrbeti. Ker ni imel svojih otrok, jo je večkrat imel kar za svojo hčerko. In da mu je olajšala prehodno obdobje, da se je navadil življenja v Domu, mu je večkrat izpolnila kakšno skrito željo. Tudi to, ko si je zaželel, da bi jedel sarmo. Darinka mu jo je doma skuhala in mu jo prinesla v Dom. In ga tako neizmerno osrečila. To pa seveda še ni vse. Darinka Marinković je tako prijazna gospa, da vsako jutro obišče popolnoma vse stanovalce v štirih nadstropjih našega Doma, ki lahko še sami poskrbijo zase in niso odvisni od pomoči domskega osebja. Vsem potrka na vrata, jih vpraša, če kaj potrebujejo, jim pomaga, da se oblečejo in obujejo, če je to potrebno, ali pa jim samo prinese kavo. Stanovalci pravijo, da je ta ritual kot jutranji obisk sonca, ki jim polepša dan. Darinka je kot sončni žarek, pravijo. Vedno nasmejana in dobre volje. Tudi če globoko v sebi ni, tega ne pokaže. In to cenijo vsi stanovalci ter tudi sodelavci. Njen optimizem je včasih že kar nalezljiv; vsak še tako velik problem je za njo rešljiv. Tudi v Domu. Ker sama nima avtomobila, je celo tako prijazna in ustrežljiva, da gre z avtobusom v trgovino, če jo stanovalci prosijo in jim prinese, kar potrebujejo. Doma jim celo speče pecivo in ga dostavi v Dom. Pa tudi na sladoled jih pelje v mesto, in to v svojem prostem času, ne v okviru domskih nalog. Takšnih zaposlenih si v naših ustanovah lahko samo želimo. Da je njena dobrota res neizmerna, pa pove tudi podatek, da stanovalcem podarja celo svoja oblačila, ki jih ne potrebuje več.

Pokaži na prvi strani: 
da

Deli to objavo